Povedano preprosto je ekološko kmetijstvo ena izmed posebnih oblik kmetijske pridelave, ki si prizadeva, da nas, porabnike, preskrbuje s svežimi, okusnimi in  pristnimi živili, ob tem pa spoštuje sisteme naravnih življenjskih ciklov. Načela ekološkega kmetijstva dosegamo tako, da se opiramo na vrsto ciljev in načel ter na skupne prakse, ki so naravnane tako, da je človeški vpliv na okolje čim manjši, ob tem pa zagotavljajo, da kmetijski sistem deluje čim bolj naravno.

Ekološka pridelava na kmetijskih zemljiščih temelji na:
-    uporabi organskih gnojil za ekološko pridelavo;
-    vzdrževanju optimalne oskrbljenosti tal s hranilnimi snovmi;
-    pravilnem vrstenju kmetijskih rastlin (širok kolobar);
-    vključevanju metuljnic v kolobar (detelje, grah, soja, fižol, …);
-    vzdrževanju neprekinjene zelene odeje na njivskih površinah (setev dosevkov z globokim koreninskim sistemom in veliko organske mase);
-    izbiri ustreznih vrst in sort rastlin, vzdrževanju ravnovesja populacij med plenilcem in plenom (npr. ličinke pikapolonic in uši);
-    mehanskem varstvu gojenih rastlin pred njihovimi konkurenti.

Značilne prakse ekološkega kmetijstva so:
-    široko kolobarjenje kot pogoj za učinkovito rabo krajevnih virov;
-    zelo stroge omejitve glede rabe pesticidov in sintetičnih gnojil, antibiotikov v živinoreji, živilskih dodatkov, pomožnih tehnoloških sredstev in drugih snovi; popolna prepoved rabe gensko spremenjenih organizmov;
-    izkoriščanje prednosti lokalnih virov, denimo hlevskega gnoja za gnojilo ali na kmetiji pridelane krme, izbira vrst rastlin in pasem živali, ki so odporne proti boleznim in prilagojene na krajevne razmere;
-    reja živali v sistemih proste reje, na prostem in na osnovi ekološke krme;
-    uporaba rejskih praks, ki ustrezajo potrebam različnih vrst živali.

Cilji ekološkega kmetijstva so zastavljeni v smislu:
-    ohranjanja rodovitnosti tal;
-    sklenjenega krogotoka hranil;
-    živalim ustrezne reje in krmljenja, pridelavi zdravih živil;
-    zaščiti naravnih življenjskih virov (tla-voda-zrak);
-    minimalni obremenitvi okolja;
-    aktivnemu varovanju okolja in biološke raznovrstnosti, varovanju energije in surovin;
-    zagotovitvi delovnih mest v kmetijstvu.   

Osnovne prepovedi v ekološkem kmetovanju so:
-    uporaba kemično sintetičnih sredstev za varstvo rastlin;
-    uporaba razkuženega semena;
-    uporaba lahko topnih mineralnih gnojil;
-    uporaba sintetičnih dodatkov v krmilih;
-    uporaba surovin živalskega izvora v krmilih in gnojilih;
-    uporaba gensko spremenjenih organizmov;
-    preventivno zdravljenje živali s kemoterapevtiki.