Po Bavec (2001) so lahko razlogi za preusmeritev iz konvencionalnega v ekološko kmetijstvo zelo različni in so razdeljeni v štiri skupine.

1.    Ekološki
-ohranitev naravnih bogastev, biološke raznovrstnosti,
-varstvo okolja,
-varovanje tal,
-zagotoviti živalim primerno rejo in prehrano in
-uporaba gensko nespremenjenih rastlin, krme za živali;

2.    Gospodarski
-zadovoljitev povpraševanja na trgu,
-gospodarska alternativa za kmečke družine,
-oblika kmetijstva, prilagojena potrebam prebivalstva brez presežkov in stroškov zaradi onesnaževanja okolja,
-manjša odvisnost od industrije (gnojil in sredstev za varstvo rastlin) in
-možnost pridobitve dodatnega prihodka zaradi višjih subvencij;

3.    Prehransko-fiziološki
-zdrava hrana za prebivalstvo brez ostankov pesticidov, brez hormonov v prehrani živali in drugih zdravju škodljivih snovi;

4.    Svetovnonazorski
-ekološka pridelava je tudi način mišljenja in življenja.

Pridelovalec, ki se odloči za preusmeritev, se najprej seznani s vsemi predpisi, omejitvami in zahtevami, ki veljajo za ekološko kmetijstvo. Zato se mora udeležiti izobraževalnih seminarjev ali tečajev, ki jih organizirajo Kmetijsko svetovalne službe ali Združenja ekoloških kmetov. Po prijavi v nadzor je kmetija v fazi preusmerjanja, ki traja pri rastlinski pridelavi dve oziroma tri leta, če gre za
trajne nasade (vinogradi, oljčniki, sadovnjaki). Pri živinoreji traja ta doba najmanj dve leti, če je kmetija zaključila obdobje preusmerjanja v ekološko rastlinsko pridelavo.
V prvem letu lahko pridelovalec prodaja svoje pridelke kot konvencionalne, drugo in tretje leto pa kot pridelke iz preusmeritve. Če je po poteku preusmeritvene dobe s strani nadzornih služb ugotovljeno, da pridelovalec izpolnjuje vse pogoje in predpise, se mu podeli certifikat, kar pomeni, da pridobi status ekološke kmetije in lahko svoje pridelke trži kot ekološke (Ibid).

Tate (1994) izpostavi, da je regulacija ključni element trga z ekološkimi pridelki oz. izdelki. Nujna je predvsem zaradi naslednjih vidikov:

-za ohranjevanje visokih etičnih standardov med ekološkimi pridelovalci,
-za ohranjanje zaupanja potrošnikov v ekološke pridelke oz. izdelke,
-kot spodbuda in podpora »resničnim« ekološkim kmetom in
-kot podlaga za trgovanje z ekološkim pridelki oz. izdelki med različnimi državami.

»Kontrolo nad ekološko pridelavo oziroma predelavo ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma živil in izdajanje certifikatov v skladu s predpisi, ki urejajo ekološke kmetijske pridelke oziroma ekološka živila, lahko izvajajo organizacije, ki so pravne ali fizične osebe in ki jih na podlagi vloge z dokazili o izpolnjevanju tehničnih in organizacijskih pogojev, z odločbo imenuje minister« .

V Sloveniji danes delujejo tri nadzorne organizacije za ekološko kmetijstvo:

1.Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze Maribor (IKC),
2.Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu (KON-CERT) in
3.Bureau Veritas d.o.o. (MKGP,2009).

Daleč največja nadzorna organizacije, glede na število strank oziroma ekoloških kmetij, je KON-CERT, pri kateri je bilo v nadzor leta 2008 vključenih kar 1769 ekoloških kmetij ali več kot 80% vseh ekoloških kmetij v Sloveniji.

»Izvajanje kontrole ekološke pridelave zagotavlja predvsem zaščito potrošnika (kupca), saj se z veljavnim certifikatom zagotovi razlikovanje med ekološko pridelanimi in »lažnimi« ekološkimi pridelki« (KGZ NG).
“Sledljivost ekoloških pridelkov oz. živil spremljamo s postopkom certificiranja. Postopek certificiranja vključuje terensko kontrolo, certificiranje (ugotovitve s kontrole in ocena skladnosti z zahtevami) in odločitev o certifikatu. Certificiranje je neprekinjen postopek in se ne konča z izdajo certifikata. Akreditirani certifikacijski organ je dolžan nadzorovati uporabo certifikata in periodično preverjati spoštovanje zahtev z rednimi in nadzornimi kontrolami.” (Repič, 2010)
Slovenski ekološki pridelki in živila, ki ustrezajo vsem pravilnikom in imajo pridobljen certifikat, morajo biti označeni z enotno državno označbo »ekološki«. Poleg državne označbe pa so lahko pridelki in živila označeni tudi z dodatnimi blagovnimi znamkami: Biodar, Demeter, evropski logotip (Spletni vir 2). Z julijem 2010, ko bo stopil v veljavo nov evropski logotip pa bo tudi uporaba evropskega logotipa za vse ekološke izdelke iz članic EU obvezna.

Za živilo se izda certifikat, če ustreza naslednjim pogojem:

-je bilo predelano brez uporabe genetsko spremenjenih organizmov,

-je bila njegova predelava kontrolirana,
-živila niso bila izpostavljena ionizirajočemu sevanju,
-živilo vsebuje najmanj 95% sestavin kmetijskega izvora iz ekoloških kmetijskih pridelkov,
-živilo vsebuje največ 5% sestavin iz snovi navedenih v pravilniku in
-spremljajo ga dokumenti v skladu s pravilnikom
(Ekonet,2009).