Bližina proizvodnje je eden temeljnih standardov ekološke potrošnje. Po drugi strani pa imamo potrošniki možnost nakupa perujskih jabolk v mesecu juniju in španske solate meseca februarja. Kljub določenemu komfortu, ki nam ga to omogoča, se moramo vprašati kakšen udarec je to za naše okolje in za naše zdravje. Angleška študija dokazuje, da povprečen obrok v Angliji iz zemlje do krožnika prepotuje okoli 1500 km. Okoljevarstvene študije opozarjajo, da kilometri, ki jih hrana prepotuje močno vplivajo na okolje in s stroški tansporta in predelave tvorijo še višjo ceno obroka. Ekološka pridelava pa temelji na oskrbi lokalnih ljudi z lokalno hrano. Študija Angleške univerze, ki preučuje malo podjetje, ki ekološko hrano dostavlja v 400 gospodinjstev, je pokazala, da podjetje porabi 90% manj energije, kakor dostava na dom enake količine hrane intenzivne pridelave, katero bi kupili v lokalni trgovini. Ne samo, da so lahko ekološke kmetije energijsko varčne, lahko postanejo celo energijsko samozadostne, ali celo ustvarjajo presežke v obliki plinov, ki jih lahko uporabljamo za gretje in elektriko. Kljub nizki energijski porabi ekološkega kmetijstva leži skrb za čisto okolje na plečih vseh. Proizvajanje kemičnih gnojil, ki so nujna za intenzivni način kmetovanja, ustvari velike količine toplogrednih plinov, ki so 300 krat bolj škodljivi kot ogljikov dioksid. V številkah, 1 tona kemičnega gnojila ustvari 6,7 ton toplogrednh plinov in je bila leta 2003 odgovorna za 10% vseh industrijskih emisij v Evropi. Trenutno porabimo okoli 10 kalorij fosilne energije za proizvodnjo 1 kalorije hrane, kar v prihodnosti ne bo mogoče, saj bomo kmalu izčrpali zaloge fosilne energije. Nekateri so prepričani, da bomo že leta 2012 porabili večino fosilnih zalog in prisiljeni razmisliti še enkrat o našem načinu kmetovanja. Za ekološko pridelavo potrebujemo do 25% manj energije kakor za intenzivno, za nekatere kulture pa potrebujemo še manj energije, na primer za por (58% manj) in brokoli (49%manj). Ko to prištejemo lokalnemu povpraševanju in distribuciji, vidimo, da za takšno pridelavo potrebujemo le delček energije, ki bi jo potrebovali za intenzivno, centralizirano pridelavo.

Prav tako obstajajo dvomi, kako bi se ekološki način po količini pridelka lahko primerjal z intenzivnim. Raziskave so pokazale, da so se ameriške farme, ki so prešle na ekološko kmetijstvo, na začetku soočile z 10 do 15% padcem produkcije pridelkov, vendar so si kmalu opomogle in v nekaj letih dohitele in prehitele intenzivno naravnane farme v okolici po količini proizvedene hrane. Po podatkih različnih študij, bi imele največjo korist industrijsko manj razvite države. V Braziliji so se pridelki na farmah, ki so namesto kemičnih pričele z uporabo organskih gnojil, podvojili. V Mehiki so bili pridelovalci kave začudeni, ko so ugotovili, da imajo z ekološkim načinom pridelave njihova kavna semena do 50% večjo težo. Tehnike, uporabljene v ekološkem kmetijstvu povečujejo rodnost zemlje, spodbujajo rastline, da razvijejo močnejše korenine, kar povečuje količino organskih snovi v zemlji in preprečuje izhod škodljivim elementom v ozračje. Ravno nasprotno pa se dogaja v intenzivnem kmetijstvu, velika količina umetnih gnojil spodbuja hitro rast in slabe korenine rastlin. Proces mineralizacije zemlje, ki je nujno potreben za obstanek vode v zemlji, pa je prisoten le v ekološkem načinu pridelave, saj ekološki kmetje skrbijo za čisto, z minerali obogateno zemljo, zato ne občutijo težave konvencionalnih pridelovalcev, ki za svoj pridelek potrebujejo več vode in energije, potrebne za pridelavo hrane. Zaradi izboljšane strukture zemlje, ekološki sistemi dosegajo več pridelka med obdobji suše ali poplav.

Nenazadnje ne smemo pozabiti, da se je število sintetičnih pesticidov, ki so dovoljeni in na voljo kmetovalcem, v zadnjih 45 letih dvignilo iz 22 na več kot 450. Po podatkih svetovne organizacije za zdravje (WHO) vsako leto umre več kot 20,000 ljudi, ki so bili preizpostavljeni in zastrupljeni s pesticidi. Prevelika odvisnost od kemičnih snovi v zadnjih letih je pustila kot posledico vse višjo odpornost škodljivcev, večjo nagnjenost ljudi k boleznim srca in ožilja, slabšanjem živčnega sistema naših otrok in manjšo vrednost prehranskega cikla, saj hrana ne vsebuje dovolj hranilnih snovi. Ekološki pridelovalci pa verjamejo, da je zdrava rastlina, ki raste v zdravi zemlji, na koncu bolj odporna na škodljivce. Ekološke metode podpirajo naravne načine izboljšave rodovitnosti zemlje in zdravja rastlin, ki zmanjšujejo število škodljivcev, trav in bolezni rastlin. Ekološki sistemi temeljijo na visokem številu živalskih vrst, zaradi česar ima veliko škodljivcev naravne sovražnike. Ekološki pridelovalci spodbujajo raznovrstnost vrtnin, s katero večajo rodovitnost zemlje in krotijo škodljivce s pomočjo naravnih sovražnikov in spoštujejo ravnovesje v naravnem ekosistemu. Dejstvo, da ima zatiranje in uničenje ene živalske vrste, pa čeprav škodljive določeni kulturi rastlin, lahko še veliko večji vpliv na ostalo prehranjevalno verigo. Zato ekološki kmetovalci spodbujajo zdrav ekosistem kot osnovo za zdravo zemljo, hrano in ljudi.
Zdrava hrana je postala draga zato, ker je konvencionalna ponudba tako poceni. Ne smemo pozabiti, da je sodobna prehrambena industrija konvencionalni pridelavi omogočila uporabo preveč prehrambenih dodatkov. Tako lahko iz slabe surovine nastane potrošniku všečen izdelek, sicer poln umetnih barvil. ojačevalcev okusa in stabilizatorjev, ki se vztrajno nalagajo v našem telesu. Ekološka pridelava pa predpisuje postopke, ki ne dovoljujejo uporabe kemičnih sredstev in so zato dražji. Če bomo želeli jesti zdravo, bomo morali hrano pridelati sami ali pa podpreti tistega, ki nam jo lahko zagotovi. Zavedati se moramo, da je ekološko pridelana hrana sicer dražja, vendar se nam obrestuje tako z boljšim počutjem, kot z boljšim zdravjem.