V Sloveniji na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja nismo imeli uradnih smernic ekološke pridelave. Nakup ekološke hrane je temeljil na zaupanju. Leta 1995 smo v Sloveniji lahko našteli samo nekaj ekoloških kmetij in nekaj več začetnih poskusov. Danes jih je več kot 1700, skupaj s kmetijami v preusmerjanju iz konvencionalne v ekološko pridelavo pa več kot 2000. Danes so postavljena pravila, ki določajo, kaj so ekološki pridelki in živila. Certifikat o ekološki pridelavi je zagotovitev izvora pridelka širši javnosti in jamstvo, da je pridelek vzgojen in pridelan v slovenski zemlji in ne vsebuje škodljivih kemijskih dodatkov in pesticidov.

V Sloveniji ekološko pridelavo ter predelavo in označevanje ekoživil ureja Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil (Ur. l. 31/2001) na osnovi Zakona o kmetijstvu. Za dosledno upoštevanje predpisov in uredb o ekološki pridelavi v Sloveniji skrbijo tri službe:
-   Kmetijsko gozdarski zavod Maribor, Oddelek za kontrolo ekološkega kmetijstva;
-   Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu pri Univerzi v Mariboru;
-   Bureau Veritas iz Ljubljane.
Na temelju kontrole in pregleda kontrolnih poročil izda za kontrolo pristojna ustanova certifikat, veljaven za tekoče leto.

Poleg uradnih pravilnikov pa so v rabi tudi neuradni, vendar priporočeni standardi za ekološko pridelavo in predelavo s strani Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije (ZZEKS), ki temeljijo na standardih IFOAM (Mednarodne zveze gibanj za ekološko kmetijstvo). Izvirajo iz leta 1996 pripravljenih priporočil za ekološko kmetijstvo. Na teh standardih temelječa blagovna znamka je Biodar. Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije ali ZZEKS je najštevilčnejša in sploh temeljna organizacija ekoloških kmetov pri nas.

Kmetija lahko postane ekološka, če se prijavi v kontrolo, obdobje preusmeritve pa traja dve polni leti. Če v tem obdobju v celoti upošteva zakonodajo o ekološkem kmetovanju, po treh letih dobi status ekološke kmetije. Prvo leto lahko pridelke trži le kot konvencionalne (P1), drugo in tretje leto pa kot pridelke iz preusmeritve (P2, P3). Od tretjega leta naprej so pridelki ekološki (E), vendar le, če se kmetija drži zakonodaje.

Število kmetijskih gospodarstev z ekološkim kmetovanjem počasi narašča, število na novo registriranih kmetijskih gospodarstev s pridelavo v preusmeritvi pa žal upada.

Vir: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Po drugi strani pa je delež kmetijskih zemljišč v uporabi z ekološko pridelavo razmeroma majhen in se le počasi povečuje. Površina kmetijskih zemljišč v uporabi z ekološko pridelavo je v letu 2007 predstavljala slabih 5 %, v letu 2008 pa dobrih 5 % vseh zemljišč v kmetijski uporabi.

Z vidika sestave kmetijskih zemljišč z ekološko pridelavo se deleži v letu 2008 v primerjavi z letom 2007 niso spremenili. Še vedno obsegajo (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano):
-    trajni travniki in pašniki 89,13%;
-    njive in vrtovi 8,39 %  (zelenjadnice le 0,34%);
-    sadovnjaki 2,25 %;
-    vinogradi 0,20%.
Očitno je, da je bila ekološka pridelava tudi v letu 2008 v glavnem namenjena za hranjenje živali v ekološki prireji (Statistčni urad RS).